[ Pobierz całość w formacie PDF ]
"Ne, Zhoprnack, ne povej ji, kaj sem rekla, stra{no bo u`aljena," je
vsa iz sebe za{epetala Hermiona. "Tistega nisem mislila resno, ni~ takega
ni, ~e... O, `ivio, Jane."
K njim je prilebdel duh ~okatega dekleta. Tako ~emernega obraza
Harry {e ni videl, poleg tega pa je imela tanke in mastne lase ter
debela o~ala.
"Kaj je?" je kujavo vpra{ala.
"Kako gre, Jane?" jo je Hermiona vpra{ala z narejeno veselim glasom.
"Lepo, da si za spremembo pri{la iz strani{~a."
Jane je posmrknila.
"Gospodi~na Granger je ravnokar govorila o tebi..." je Zhoprnack
potuhnjeno za{epetal Jane na uho.
"Rekla sem samo... Samo to... kako si ~edna," se je Hermiona
vlekla iz godlje in pri tem s pogledom prebadala Zhoprnacka. Jane jo je
sumni~avo premerila.
"La`e{," je kon~no izjavila in v njenih malih, prosojnih o~eh so se
nabrale srebrne solze.
"Ne, kje pa, res sem rekla, da si zelo ~edna, kajne?" je pohitela
Hermiona ter Harryja in Rona mo~no sunila v rebra.
"O, ja."
"Ja, res je to rekla!"
"Kako grdo la`ete," je zaihtela Jane in prek lic so se ji ulile solze,
Zhoprnack pa se je veselo hahljal za njenim hrbtom. "Mislite, da ne
vem, kako me zmerjate? Debela Jane! Grda Jane! Javkajo~a Jane, Jane
jokica!"
"Na ,Mozoljasta Jane' si pozabila," ji je Zhoprnack za{epetal v uho.
Javkajo~a Jane je zaihtela {e glasneje in pobegnila iz je~e. Zhoprnack
pa se je pognal za njo, jo obmetaval z ara{idi in kri~al: "Mozoljavka!
Mozoljavka!"
"Ojej," je Hermiona `alostno zmajala z glavo.
Takrat je skozi mno`ico proti njim prilebdel Skorajbrezglavi Nick.
"Se zabavate?"
"Pa {e kako," so se zlagali.
"Veliko prijateljev je pri{lo," je ponosno rekel Nick. "Si predstavljate,
da je prispela celo Vre{~e~a vdova, ki `ivi tam dale~ v Kentu? No,
kmalu bo ~as za moj govor. Najbolje bo, da grem orkester {e enkrat
opozorit, kdaj naj nehajo igrati."
A orkester je trenutek zatem `e utihnil. Vsi v je~i so se pri~akujo~e
ozrli okoli sebe, saj so zasli{ali lovski rog.
"Pa smo tam," je trpko rekel Nick.
Skozi steno je~e so planili duhovi konjev, ki so jih jahali brezglavi
jezdeci. Vsi s Harryjem vred so divje zaploskali. Toda ko je zagledal
izraz na Nickovem obrazu, je roke hitro vtaknil v `ep.
Konji so prigalopirali na sredino plesi{~a, kjer so se sunkovito ustavili,
se vzpenjali na zadnje noge in divje hrzali. Jezdece je vodil velik duh, ki
je svojo kosmato glavo nosil pod pazduho. Zatrobil je v rog in sko~il s
konja. Nato je dvignil svojo glavo visoko nadse, da bi videl prek mno`ice
(vsi so se zasmejali), odkorakal k Nicku in si glavo nataknil na vrat.
"Nick!" je zarjovel. "Kako gre? Se te glava {e dr`i?"
Veselo se je zakrohotal in Nicka lopnil po ramenu.
"Dobrodo{el, Patrick," ga je nejevoljno pozdravil Nick.
"@ivi ljudje!" je vzkliknil sir Patrick, ko je zagledal Harryja, Rona in
Hermiono. Teatralno se je zdrznil, kot bi ga pogled nanje povsem osupnil, pri
~emer mu je glava padla z vratu (mno`ica je zarjula od smeha).
"Zelo zabavno," je mra~no rekel Nick.
"Ne zmenite se za Nicka!" je s tal zavpila glava sira Patricka. "[e
zmeraj kuha mulo, ker mu nismo dovolili, da bi se pridru`il Brezglavemu
lovu. Ampak kako bi mu. Kar poglejte ga."
"Po mojem," je hitro rekel Harry, ko ga je Nick pomenljivo pogledal,
"je Nick zelo... stra{en in... em..."
"Pha!" je zavpila glava sira Patricka. "Gotovo te je prosil, da to
re~e{!"
"Pozor, prosim, pri{el je ~as za moj govor!" je glasno rekel
Skorajbrezglavi Nick. Odpravil se je na oder in stopil v krog ledeno
modre svetlobe.
"Dragi pokojniki, dame in gospodje. V veliko `alost si {tejem..."
A to je bilo vse, kar so sli{ali. Sir Patrick in tisti, ki so bili
povabljeni na Brezglavi lov, so za~eli tekmo hokeja z glavo. Vsi gostje so
Nicku obrnili hrbet in se posvetili tekmi. Nick se je trudil, da bi spet
pridobil svoje ob~instvo. Ko pa je glava sira Patricka ob spremljavi
glasnega aplavza priletela mimo njegovega u{esa, se je kon~no vdal.
Harry je bil zdaj `e hudo premra`en, da o tem, kako mu je krulilo
po `elodcu, sploh ne govorimo.
"Tega ne prenesem ve~," je Ron zamrmral skozi {klepetajo~e zobe.
Orkester se je spet zagnal nad pojo~e `age in duhovi so se vrnili na
plesi{~e.
"Pojdimo," se je strinjal Harry.
Pomikali so se proti vratom, pri ~emer so pokimali in se nasmehnili
vsakomur, ki jih je pogledal. ^ez kak{no minuto pa so `e hiteli po
hodniku, polnem ~rnih sve~.
"Mogo~e {e niso pojedli posladka," je rekel Ron z glasom, polnim
upanja, ter prvi stekel po stopnicah navzgor proti avli.
Takrat pa je Harry zasli{al: "... Smrt... kri... strup... ubij..."
To je bil isti mrzel, morilski glas, ki ga je sli{al v Sharmerjevem
kabinetu.
Opotekel se je in se ustavil, z rokami se je naslonil na kamnito
steno in prisluhnil.
"Harry, kaj pa ti je?"
"[{{t, spet sli{im tisti glas."
"... takoo la~en... takoo dolgo..."
"Poslu{ajta!" je pridu{eno vzkliknil Harry, Ron in Hermiona pa sta ga
samo debelo gledala.
"... ubij... zasej smrt..."
Glas je postajal vse {ibkej{i. Harry je bil prepri~an, da se oddaljuje
nekam navzgor. Ko se je zazrl v mra~ni strop, ga je zgrabila me{anica
strahu in navdu{enja; kako se lahko premika navzgor? Je to glas fantoma, za
katerega niti kamniti stropi niso nobena ovira?
"Pridita," je zavpil in stekel po stopnicah v {olsko avlo. Tu ni mogel
sli{ati ni~esar, saj se je iz Velike dvorane razlegalo glasno `lobudranje.
Po marmornatem stopni{~u je stekel v prvo nadstropje, Hermiona in Ron
pa sta mu zasopla sledila.
"Harry, kaj pravzaprav..."
"Pst!"
Harry je prisluhnil. Od dale~, iz nadstropja nad njimi, je zasli{al glas,
ki se je vse bolj oddaljeval: "...voham kri... Voham kri!"
Harryja je stisnilo v `elodcu.
"Nekoga bo ubil!" je zavpil.
Ne da bi se zmenil za osupla obraza prijateljev, se je zagnal po
naslednjem stopni{~u in preskakoval po tri stopnice hkrati. Obenem je
napenjal u{esa, da bi spet zasli{al srhljivi glas.
Pretekel je celo drugo nadstropje, prijatelja pa sta sopla za njim,
dokler se niso zna{li pred zadnjim, popolnoma praznim hodnikom.
"Kaj se dogaja, Harry?" je vpra{al Ron in si s ~ela obrisal pot. "Jaz
nisem sli{al ni~esar..."
[ Pobierz całość w formacie PDF ]